V zvezi s povojnimi poboji je pogosto slišati, da sodijo predvsem na področje zgodovine ali da je  zgodovinopisje  ob teh vprašanjih  »nemočno«, kot je na srečanju ob obletnici  vstopa v Barbarin rov izjavil tudi kriminalist Pavel Jamnik.  Profesor  novejše zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Božo Repe, ima ob tem svoje mnenje.

Otrok se ne da nahraniti in obleči z ljubeznijo, za to je potreben denar, v svojih razmišljanjih o neizplačanih preživninah izpostavlja Katarina Žarki iz društva Starševstvo plus. Otroci veliko stanejo, poudarja, še posebno se stroški povečajo ob vstopu otroka v šolo, ponovno pa skokovito narastejo po petem, šestem razredu osnovne šole.

"Janša izroča Baričeviča psom, ki so veliko bolj požrešni in nevarni od ubogih bulmastifov, psom rumenega tiska - in povrhu vsega to izročanje drhali slavi kot legitimno pravico demokracije."

Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič je v sredo štiri ure sedel na sestanku preiskovalne komisije, katere ime šteje 214 besed oziroma pol tipkane strani. Ima status preiskovanca. Komisija si je za cilj zadala, da ugotovi izvor njegovega premoženja, ob tem pa naj bi ugotovila, ali se je do premoženja dokopal na koruptiven oziroma klientelističen način.

Zoran Janković je človek, ki slabo prenaša kritiko tako svojih dejanj kot najožjih sodelavcev, ki jim neomajno zaupa. Kar se tiče župana najlepšega mesta na svetu, je vsa stroka, ki kaj velja, zbrana na Magistratu. Deklarira se za levičarja, a mesto vodi s trdo menedžersko roko. Prav tako so mu debate v mestnem svetu večkrat odveč, a s tem v prvem mandatu nima kakih večjih težav, saj je njegova lista na volitvah leta 2006 dobila prepričljivo večino.

Šale o odvetnikih imajo velik problem. Odvetnikom niso smešne, vsem drugim pa se ne zdijo šale. In tukaj je ena takšna: Kako veste, kdaj odvetnik laže? Ustnice se mu premikajo. Ali pa tale: Dober odvetnik je pripravljen narediti vse, da bi zmagal. Celo govoriti resnico.

Napovedana ponovna kandidatura Zorana Jankovića in njegove liste v Ljubljani že sproža resne razmisleke tako na levici kot na desnici. Levosredinske stranke so postavljene pred odločitev, ali bodo na jesenskih lokalnih volitvah sedanjega župana podprle (nenazadnje njegova podpora SD, Zares in LDS pred državnozborskimi volitvami ni bila nepomembna) ali pa bodo nastopile s svojimi županskimi kandidati.

Skozi pričujoči intervju je postalo jasno, kaj sta se prejšnji četrtek pred sejo vlade pogovarjala predsednik vlade Borut Pahor in državni sekretar Uroš Krek. Tema pogovora so bili oklepniki patria in slovensko angažiranje v Afganistanu.

Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Tudi za razumevanje zgodbe o šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj se je treba vrniti več kot pol stoletja nazaj, v povojno Velenje in Šaleško dolino.

Dr. Franc Križanič je srečen človek. V dobrem letu dni, odkar je minister za finance, je izrekel za lep zvezek tako atraktivnih stavkov, da bi jim lahko rekli križaničizmi. Tako kot je George W. Bush klatil bushizme, Križanič klati križaničizme. In kje je tu sreča? Če hočemo izgovoriti besedo križaničizem, si zlomimo jezik. Še pri tipkanju besede nastajajo težave. Zato se nikdar ne bo govorilo o križaničizmih. Čeprav bi bilo to povsem upravičeno.

Esesovci so se zdeli bolj zaskrbljeni, bolj vznemirjeni kot ponavadi. Obesiti otroka pred tisoči gledalcev ni bila majhna stvar. Vodja taborišča je prebral obsodbo. Vse oči so bile uprte v otroka. Bil je mrtvaško bled, skoraj miren, grizel si je ustnice. Zakrivala ga je senca vešal. Lagerkapo je tokrat odklonil pomoč rablju. Nadomestili so ga trije esesovci."

Karl Erjavec je po Zlati Ploštajner, ki je vodila vladno službo za lokalno samoupravo, drugi minister (oba iz DeSUS-ove kvote), ki zapušča Pahorjevo vlado. A ima Erjavčev odhod povsem drugačno težo, saj ne gre le za okoljskega ministra, temveč tudi za prvaka ene od koalicijskih strank. To pa odnose v koaliciji dodatno zapleta: v DeSUS se namreč pojavljajo pomisleki o drugorazrednem koalicijskem partnerju in smiselnosti vztrajanja v koalicijskih vrstah, napovedi odtegovanja glasov posameznim vladnim predlogom in grožnje s podporo opozicijskim zamislim. Ozračje pa dodatno obremenjuje iskanje "elegantne rešitve" za Erjavčevo politično preživetje.

Ne zato, ker ljubezen ne bi bila tudi to - ljubezen je vse tisto, kar ljudje verjamejo, da je - temveč zato, ker bo tisti, ki se bo oklepal mistificiranih predstav o ljubezni, zelo verjetno zaradi njih trpel. Formule ljubezni niso knjiga o ljubezni, temveč o tem, kaj ljubezen ni in zakaj so lahko določena prepričanja o ljubezni potencialno disfunkcionalna.

Zgodba o Pokalu Vitranc gre nekako takole: nad Kranjsko Goro je gora Vitranc, do katere se je svoje čase dalo priti s sedežnico, vendar pa ta že dolgo ne obratuje več. Tako dolgo, da je na nekdanji poseki ponovno zraslo štirimetrsko smrečje. Tega so lani ponovno posekali, kar pa menda nikakor še ne pomeni, da se bo dolgoletna saga o ponovnem odprtju proge Vitranc končala.

V primerjavi z vrstniki je pač zaznavno velikokrat pod pazduho nosil knjige, revije in plošče, dobršen del strasti do teh civilizacijskih strujanj pa ga ni minil do dandanes. Tako za nekdanjo Jugoslavijo, še bolj pa za novodobno Slovenijo oziroma Ljubljano, v katere dogajanje se je že zdavnaj vklopil z eleganco, ki je dana zgolj lepo vzgojenim, vljudnim in inteligentnim ljudem, je njegova drža, ki slavi vzvišenost popa, redkost. Popa z razlogom in popa s sporočilom. Popa, ki je močan zato, ker se ljubezenski refreni tipa Laži navezujejo tudi na politično realnost. Zaradi te po eni strani previdne, hkrati pa progresivne drže je njegov orkester eden redkih, ki je še vedno dobrodošel v katerikoli dvorani na območju bivše Jugoslavije, njegove pesmi pa nesporne v kateremkoli kafiču. In veliki konvoj se je ponovno premaknil. Plavci so skorajda posneli novo ploščo in se ponovno odpravljajo na turnejo.

S predsedniškim dekretom je upokojil sedem generalov in proti enemu pričal na sodišču v Haagu. V Zagrebu so ga nacionalisti hoteli obesiti. Zaradi napada Hrvaške na Bosno in Tuđmanovega dogovora z Miloševićem o razdelitvi te države je že leta 1994 izstopil iz HDZ in ustanovil svojo stranko. Tako ali drugače je bil vso svojo kariero v antagonističnem odnosu do okolice. Kot zadnji predsednik predsedstva Jugoslavije je eno leto upravljal z razpadom države. V paradoksih je živel že prej. Kot član komunistične partije Hrvaške je leta 1967 v hrvaški skupščini ostro obsodil nacionalizem. Nekaj let kasneje se je sam znašel pred sodiščem zaradi nacionalizma. Eno leto je presedel v zaporu Stara Gradiška. V šestdesetih letih je ustanovil prvo zasebno industrijsko podjetje v Jugoslaviji. Josip Broz Tito ga je zaradi tega obtožil, da ponovno vpeljuje kapitalizem. Kot predsednik Hrvaške je kritiziral divji kapitalizem in privatizacijo označil kot rop.

Aha, vi ste tista feministka!, je z rahlo prezirljivim tonom vzkliknila gospa, potem ko so ju po neki prireditvi seznanili skupni znanci. "Mislila sem, da ste ena možača, pa vidim, da sem se zmotila," je presenečeno ugotavljala, ko ji je stiskala roko. Bilo je konec osemdesetih let in dr. Maca Jogan, danes zaslužna profesorica Fakultete za družbene vede, je gospe prijazno pojasnila, da je zgolj sociologinja, ki pri svojem raziskovanju upošteva, da je družba sestavljena iz dveh spolov.

Slovenski minister za delo je naredil nenavadno kariero. Kot sociolog je pisal o brezposelnosti in nevarnostih previsoke stopnje izkoriščanja dela. Tik pred volitvami je v Objektivu analiziral popuščanje sindikatov "pri zmanjševanju še v prejšnjem režimu pridobljenih pravic". Ugotavljal je, da je v Sloveniji intenzivnost dela višja kot v mnogih drugih evropskih državah.

Začnimo za vprašanjem za 112 milijonov evrov: kdo je bil vsaj do predlani najbogatejši slovenski tajnik oziroma poslovni sekretar? Odgovor se skriva v podatkovnih bazah poslovnega registra v Veliki Britaniji. Tam je mogoče za en funt kupiti dokument, iz katerega je razvidno, da gre za 43-letnega Darka Horvata.

Dr. Cirila Ribičiča je vse od njegovih pravniških začetkov vleklo na ustavno sodišče. Prva pot po diplomi je bila namreč prav na ustavno sodišče, kjer se je pozanimal, ali bi potrebovali kakšnega pravnika. Tedaj ga niso potrebovali.